Kategorizacija članka

Hlad sladkega življenja

Data Direct: La dolce vita. CD plošča, FV/Discordia, CD 04, 1995. 

Nabrž ne bo prvič, da izrazim presenečenje nad tem, kako nenavadna in kreativna je domača sodobna glasbena scena, čeprav njeni predstavniki – že posamezniki z mejnih področij? – delujejo tako rekoč v senci mogočnih žarometov, obenem pa so pop-starsko bolj znani in cenjeni v tujini kot doma. Nekaj podobnega gotovo velja tudi za kitarista in skladatelja **Boruta Kržišnika**, ki je svojo prvo solistično ploščo *Currents of Time* (1991) izdal pri angleški založbi Recommended Records, in sicer v poslednji seriji *Points East*, namenjeni odkrivanju glasbenega ustvarjanja v vzhodni Evropi, doma pa ga je najbolje poznano po sodelovanju s skupinama **Laibach** in **Borghesia** ter nemara tudi po vrsti scenskih projektov, ki jih je opremil z odmerno a vztrajno glasbo. 

Tudi projekt **Data Direct** z naslovom *La dolce vita* je v bistvu njegova zamisel, čeprav vokale sobičujeta saksofonist **Mario Marolt** in violinist **Vuk Kraković** (2227), kot gostje pa sodelujejo basist **Giovanni Maier**, saksofonist **Primož Simončič**, pianist in saksofonist **Hugo Šekoranja**, tolkalec **Roman Dečman** in pianistka **Sandra Rekar**. 

Glasba, kot jo ustvarja Data Direct, je jazzovsko eklektična mešanica najrazličnejših žanrov, od rocka, jazza in improvizirane glasbe do s primeski obarvanih etno-glasbenih elementov in tega, čemur navadno rečemo sodobna resna glasba. Na trenutke je (zadržano) silovita in celo disonantna, še posebej takrat, ko sodelujoči solisti gradijo na polarni elektronskih ritmov oz. vzorcev, na trenutke pa tudi jazzovsko lirična ali skoraj elegična, posebej tam, kjer gre za medsebojno prepletanje zvokov električne viole in saksofona. Čeprav je Kržišnikova kitara ves čas prisotna, se zdi, da zavestno ostaja nekoliko v ozadju zvočnega tkiva, ali – vsaj meni se zdi tako – odraža sodobni high-tech svet plastičnih, svetlečih se površin, v katerem na prvi pogled vse deluje brezhibno in samodejno, toda ta površina poliranega jekla, kamna ali stekla zgolj prikriva kaos, življenje, ki vztraja pod njo. Prav ta vseskozi prisotna napetost, trenutki pred neizogibno erupcijo pa so – polega nujnega napetostnega in sproščenega muziciranja vseh sodelujočih – gotovo tudi največja prednost glasbe s plošče *La dolce vita*. 

Zdi se, da zadržana hladna lepota glasbe projekta Data Direct naravnost kliče po taki ali drugačni vizualizaciji, bodisi v obliki scenskega gledališčnega odra ali pa v videu, kar gotovo ni nič nenavadnega, saj se je Kržišnik v zadnjih letih posvetil predvsem ustvarjanju sodobnega glasbenega gledališča. 

Jure Potokar 

 Arhivirani dokumenti

 Povezani dokumenti